Honda Accord 1999
2.2 VTi VTEC
Ko Hondin model avta pridobi značko Type-R pomeni, da je dosegel svoje ultimativno stanje. Bolje znani so modeli
Honda Integra Type-R, Civic Type-R, NSX-R...
Kot moj drugi projekt oz. kompletno obnovo sem izbral Hondo Accord Type R CH1 ( 1999 ).
Po zadnjih informacijah sem ugotovil, da so poleg mojega Accorda v Sloveniji še samo štirje. Seveda sem zelo vesel da si lastim takšno redkost, za to sem se odločil da bom svoj primerek Type-R a obnovil, namesto predelal.
Avto sem skozi čas svojega lastništva počasi rastavljal, do gole osnove ( karoserija ).
Vse dele vozila, vijake in nosilce sem skrbno spravljal na svoja mesta, in jih pripravljal na obnovo ( peskanje, brušenje, barvanje... ).
Tudi vsak najmanjši nosilec in vijak sem speskal, nato sem stvari nesel na proces galvanizacije.
Accord Type-R
Pod drobnogledom...
Honda Accord Type R je bila
60 KG lažja od bolj "osnovnega" modela.
Pridobila je MOMO športno-elegantni volan,
vzmetenje je bilo trše,
zavore so bile večje in seveda z dvobatnimi čeljustmi.
Največji dragulj in najbolj ključna stvar se pa seveda skriva pod pokrovom! Motor H22A7, podoben se je nahajal tudi v Hondi Prelude, ampak ta v Accordu premore kar 209 konjskih moči pri 7200 Obr. Min.
Zahvaljujoč izboljšanemu izpušnemu kolektorju, sekvenčnem vbrigzu bencina in višjo kompresijo ( 11:1 ).
Vsa ta moč bi bila neuporabna, če v menjalniku nebi bilo špere!
Avto ima v originalu še ogromno lepotnih dodatkov kot je:
spojler ter sprednji in zadnji podaljšek,
ksenon luči,
17 colska 5- kraka platišča,...
Ampak mene je najbolj pritegnila notranjost!
Kljub temu, da je avto limuzina, ima spredaj školjkasta sedeža znamke Recaro v temno zeleni barvi,
katera se zliva po vratnih tapetah ter nekaterih plastičnih delih
in zadnjih sedežih.
Slaba stran teh vozil je le ta, da se niso prodajali v takšnih količinah kot druge Hondine ikone, za to jih pri nas ni bilo veliko.
Najprej k motorju!
Hondina "H" serija motorjev
je spadala v družino visokozmogljivih motorjev z nekoliko večjo kubikažo kot B serija, ki je bila prav tako precej zmogljiva.
Motorji Hondine H serije so se izdelovali od leta 1990 in vse do 2002 s prostornino 2.2L in 2.3L.
Moč in navor sta se gibala med
185 in 220 konjskimi močmi ter 206 in 222 N⋅m, navora
kar je predvsem odvisno različice motorja.
Vgrajen je imel tudi Hondin svetovno znan sistem VTEC oz.
Variable Valve Timing & Lift Electronic Control,
kateri se je vklopil na višjih obratih in omogočil motorju še dodatno moč vse do 8200 obratov na minuto
Motor, ki sva ga z očetom restavrirala,
je imel prevoženih malenkost čez 300.000KM.
Ne glede na to kako je izgledal pred obnovo, je bil ta
izredno dobro ohranjen, za to generalka ni bila potrebna!
Da je motor spet izgledal in deloval kot nov sva naredila:
- Temeljit pregled motorja
- Velik servis
- Pretesnjen celoten motor
- Zamenjani vsi semeringi, o-ringi
- Motor in komponente so bile očiščene
- Pokrov ventilov speskan in pobarvan
- Vijaki in manjši nosilci so bili speskani in galvanizirani
- Večji nosilci in motorni nosilci so bili speskani in pobarvani
- Nastavljanje ventilov
- Vse komponente ki gredo na motor so bile obnovljene ali počiščene
Obnova zavor
Zavore so bile pred obnovo dotrajane
in
v zelo slabem stanju.
Sprednje in zadnje zavorne komplete
"Brake Swap-e"
sem se odločil temeljito obnoviti.
Začel sem z rastavljanjem zavornih čeljusti, tako sprednjih kot zadnjih.
Najprej sem kupil ves materijal za obnovo zavor nato pa pričel s peskanjem čeljusti in nosilcev.
Med tem ko, sem vse vijake in manjše nosilce
nesel na galvanizacijo, sem začel peskati zavore
ter jih pobarval v rdečo barvo.
Po opravljeni obnovi sem si priskrbel
še nove zavorne diske in ploščice.
Lotil sem se barvanja podvozja
Ker je bilo podvozje v izredno dobrem stanju, nisem imel veliko dela s pripravo na barvanje!
Površinske korozije ni bilo skoraj nič!
Po pregledu celotnega spodnjega dela šasije, se je našla le ena razpoka v originalni tesnilni masi na sprednjem koloteku,
kjer je začelo rjaveti.
S pomočjo očeta se je poškodovan del izrezal in zakrpal.
Začel sem s pripravo podvozja na barvanje.
Na to je sledilo silikoniranje kritičnih točk z epoksidnim strukturnim lepilom.
Podvozje se je na to pobarvalo in zaščitilo
s črno antikorozijsko barvo.
Motorni prostor je bil prebarvan v
originalno barvo ter zlakiran.
Vse komponente podvozja
( oba mostova, obese, nosilci, roke,...)
so se speskale in pobarvale.
Sestavljanje
Ko so bile vse komponente podvozja obnovljene in pobarvane,
se je postopoma začelo sestavljanje na karoserijo!
Na karoserijo se je po vrstnem redu vgrajevalo:
- Zavorne in bencinske cevi
- manjši nosilci
- kablovje in komponente v motornem prostoru
- Vgradnja celotnega zadnjega mostu
-Vgradnja sprednjega mostu
-Vgradnja sprednjih obes
- sprednja in zadnja ojačitev vezne stene
Vgradnja motorja
Takoj, ko je bila večina komponent že na avtu, je bil čas še za motor!
Motor ter pripadajoče komponente so se sestavile izven karoresije.
Motor se je kot celota z menjalnikom, kolektorji ter ostalimi komponentani skupaj vgradil v avto.
Ker sem stvari dokumentiral, nisem imel problemov z vgradnjo motorja, pri tem mi je pomagal tudi oče. Skupaj sva povezala še ostale komponente v motornem prostoru, na to je sledila še klimatska naprava
ter dodajanje tekočin.
Notranjost
Končno je prišlo na vrsto manj umazano delo!
Lotil sem se vgrajevanja delov
v notranjosti avtomobila.
Pred vgradnjo sem pripravil še kablovje za ozvočenje in nizkotonec.
Sestava notranjosti je potekala hitro, vendar sem moral nekatere stvari obnoviti. Volan, vratne tapete, naslon za roko in strop, kar je hiba teh avtomobilov, so kazali prekomerno obrabljenost in dotrajanost.
Ker še nikoli nisem lepil novega blaga na strop in vratne tapete, sem menjavo/ponovno lepljenje blaga poizkusil in naredil kar sam.
Obnovo volana ter naslona za roko sem prepustil profesionalcu, nato pa vse skupaj sestavil do konca.
Po končanem sestavljanju notranjosti je bil avto že premičen in delujoč.
Za na konec še barvanje
Ker je avto letnik 1999, je po vseh letih uporabe originalna barva izgubila svoj sijaj in globino.
Ker sem si avto res želel hitro spraviti na cesto, sem se odločil, da bom ličarska dela in barvanje zaupal prijateljoma Urhu Kuharjem
in Marku Vodopivcu.
Po ličarskih delih se je avto do konca sestavil in z največjim veseljem zapeljal na Slovenske ceste.